Ujet med ambicioznimi cilji trajnosti in izzivi njihovega izvajanja
Javni sektor se vse bolj sooča s cilji, povezanimi s trajnostjo, dekarbonizacijo, energetsko učinkovitostjo in obnovo. V zadnjem desetletju je vrsta prostovoljnih pobud na nacionalni in evropski ravni pridobila vse večjo podporo občin (npr. Konvencija županov za trajnostno energijo in akcijski načrti za podnebje (SECAP) kot orodje). Poleg tega bodo zaradi členov 5 in 6 Direktive o energetski učinkovitosti nekateri cilji postali obvezni ne le za centralne vlade, ampak tudi za regionalne in občinske organe. Člen 5 določa, da morajo javni organi v državi članici od leta 2025 letno zmanjšati končno porabo energije za 1,9 %. Člen 6 zahteva, da se vsako leto temeljito prenovi 3 % javnih stavb.
Projekti temeljite prenove imajo lahko nekaj naslednjih značilnosti:
- So celovite, tj. zajemajo celotno stavbo ali celo skupino stavb (soseda) – to globoko obnovo loči od delne obnove ali zgolj investicije v popravila.
- So kapitalsko intenzivni.
- Običajno povečajo vrednost stavbe v daljšem časovnem obdobju, saj na predvidljiv način pokrivajo prihodnje težave.
- Pogosto so povezani s ciklom popravil in funkcionalnimi prilagoditvami stavbe.
- Glede na njihov življenjski cikel so običajno ekonomični.
- Ne zagotavljajo le takojšnjih prihrankov pri obratovalnih stroških, ampak tudi vrsto dodatnih prednosti, kot so večje udobje, nove funkcije stavbe, produktivnost, zmanjšanje tveganj in druge.
Izzivi pri izvajanju temeljitih prenov
Izkušnje kažejo, da so projekti temeljite prenove, ki so načrtovani v trajnostnih energetskih načrtih, pogosto žrtve „vrzel v izvajanju“, kar pomeni, da se njihovo izvajanje večkrat odloži, predvsem zaradi naslednjih razlogov:
- Občine in drugi javni organi so pogosto premalo financirani in zato ne morejo povečati obsega temeljitih obnovitvenih del v potrebnem obsegu, ne da bi presegli obstoječe omejitve zadolževanja.
- Javni organi pogosto nimajo dovolj osebja za pripravo in spremljanje izvajanja vse večjega števila projektov temeljite prenove.
- Javni organi se prav tako soočajo z znanstvenim primanjkljajem na področju kompleksne teme trajnosti v gradbenem sektorju, tako v smislu tehnične vsebine kot tudi potrebne prilagoditve procesov načrtovanja in gradnje.
Vse te ovire imajo pomembno vlogo v praksi javnega sektorja. Hkrati pa je res tudi, da so bile v zadnjih letih razvite, preizkušene in uvedene rešitve. V tej objavi na blogu se osredotočamo na oviro omejitev dolga in nezadostnega financiranja – druge ovire bomo obravnavali v kasnejših objavah na blogu.
Omejitve javnega financiranja zahtevajo kombinacijo z zasebnimi sredstvi.
Če kljub uporabi vseh razpoložljivih proračunskih postavk (vključno s prerazporeditvijo med proračunskimi postavkami) finančna sredstva ne zadostujejo za povečanje stopnje izvedbe projektov temeljite prenove ali če ni mogoče notranje zagotoviti dodatnih človeških virov, lahko to vrzel zapolni uporaba „modelov zunanjega izvajanja“. To pomeni, da bo dodatno financiranje moralo priti v obliki zasebnega financiranja.
Modeli zunanjega izvajanja, ki se obravnavajo tudi pod izrazi, kot so modeli javno-zasebnega partnerstva ali modeli energetskih storitev, so značilni po tem, da zunanje tretje osebe („izvajalci storitev“) izvajajo in (pred)financirajo naložbo, da se nato refinancirajo iz rednih pristojbin za zagotavljanje dolgoročnih storitev (upravljanje stavb, doseganje prihrankov pri stroških, oskrba z energijo itd.). Tehnična odgovornost za naložbo se tako prenese na zunanje tretje osebe, ki običajno nosijo tudi velik del gospodarskega tveganja. V skladu z navodili Eurostata o evidentiranju pogodb o energetski učinkovitosti in modelov javno-zasebnega partnerstva v javnih računovodskih izkazih je prenos gospodarskega tveganja na tretjo osebo tudi pomemben pogoj za izvenbilančno evidentiranje naložbe, kar pomeni, da v tem primeru naložba ne poveča (v celoti) javnega dolga. Vendar pa lahko javni organ glede na podrobnosti pogodbe ohrani obsežne možnosti nadzora. Čeprav so finančni pogoji v modelu zunanjega izvajanja na splošno manj ugodni v primerjavi s konvencionalnim samofinanciranjem javnega sektorja, lahko modeli zunanjega izvajanja zagotovijo, da se projekti temeljite prenove ne odložijo ali zmanjšajo njihovi investicijski obsegi, z drugimi besedami: omogočajo, da se investicije izvedejo prej in v celoti.
Medtem ko je uporaba modelov zunanjega izvajanja, zlasti modelov javno-zasebnega partnerstva, že običajna praksa pri gradnji novih javnih stavb, se žal še vedno relativno redko uporabljajo za temeljite prenove. Kljub temu uspešni primeri (npr. iz Južne Tirolske, Belgije in Češke republike, ki jih bomo predstavili v naslednjih blogih) kažejo, da so v osnovi primerni za temeljite prenove – in opaziti je, da se je v zadnjih letih povečalo število pionirjev na tem področju.
Kako pospeševalnik LEVERAGE podpira izvajanje temeljite prenove javnih stavb
LEVERAGE Accelerator nudi podporo v zgodnjih fazah projekta temeljite prenove (t. i. predinvesticijska faza), tj. ko občina ali drug javni organ ugotovi, da projekta temeljite prenove ni mogoče izvesti v okviru obstoječega finančnega okvira, in začne raziskovati inovativne modele financiranja.
Po začetnem predstavitvenem pogovoru o prednostih in omejitvah teh modelov, LEVERAGE Accelerator razvije okvir, kako lahko inovativno financiranje deluje za posamezen investicijski projekt s pomočjo modela zunanjega izvajanja. V več povratnih zankah s predstavniki javnih organov, ustreznimi nadzornimi organi, potencialnimi finančnimi institucijami in ponudniki tehničnih storitev se razvije podrobna zasnova, ki na koncu tvori podlago za nadaljnji postopek javnega naročanja, ki ga izvede javni organ.